»Najbolj slečena je pokrajina na Krasu. Potem ko so z njenega obličja izginile tople hrastove hoste, je spodnebna voda razgalila površje do živoskalne matere. Še zdaj lahko vidimo, kako voda lega na živo skalo, kako jo liže v ušesa in grize v nos, kako jo poljublja na oči in raztaplja v vlažnem objemu.«
»Pišem, da bi spremenil svet. Vem, da to zveni naivno ali osladno, ampak raje vidim, da mi kdo reče, da se je zaradi moje knjige razšel z možem ali pa se javno razkril, kot pa, da mi reče, da občuduje moj slog pisanja.«
»Zapiranje oči pred resničnostjo, ki je upodobljena v teh knjigah, ne bo odpravilo izzivov, ki jih pred nas postavlja življenje. Knjige nam vdahnejo pogum in nam pomagajo razumeti drug drugega.«
»Ta mali knjižni čudež je hkrati žalosten in smešen ter prežet z občutkom stoičnega čudenja ... podoben ni ničemur, kar je Louise Glück napisala doslej, hkrati pa je neizogiben in transcendenten.«
»Glas Glückove je iskren in brezkompromisen ter išče univerzalne zgodbe, pri čemer navdih išče v mitih in klasičnih motivih, ki so prisotni v večini njenih del.«